Nad določenim tokom polnilni kabel preneha biti žica in postane toplotni problem. Baker, ki je potreben za prenos toka brez pregrevanja, raste hitreje kot tok, prav tako njegova teža. Na neki točki je kabel tehnično sposoben in praktično neuporaben, ker ga gonilnik ne more dvigniti, naviti ali potisniti v konektor.
Tekočinsko hlajenje je inženirski odgovor na to steno. To ni marketinška funkcija, pritrjena na visoko številko; To je tisto, kar omogoča število brez kabla, ki tehta toliko kot gasilska cev. Razumevanje, kje stena stoji, pojasnjuje, zakaj so nekateri priključki tekočinsko hlajeni, drugi na istem mestu pa ne.
temperatura se prilagaja kvadratu toka
Toplota, ustvarjena v prevodniku, sledi kvadratu toka, ki teče skozenj, pomnoženemu z njegovo upornostjo. Če se tok podvoji, se toplota štirikrat poveča. Ta odnos je celotna zgodba o zasnovi visokozmogljivih kablov in prav zato prehod z zmernega polnilca na ultra-hiter ni linearna inženirska vaja.
Vročina mora nekam iti. Prehaja skozi izolacijo, skozi kabelsko ovojnico in v okoliški zrak. Hitrost, s katero lahko odide, je odvisna od površine kabla in temperaturne razlike med kablom in okolico. Oboje je omejeno: površina se povečuje s premerom, temperatura okolja pa je odvisna od ponudbe, pogosto s sončno obremenitvijo nad njimi.
Tako postane vprašanje oblikovanja krožno. Več toka pomeni več toplote, kar pomeni večjo površino, torej debelejši kabel, več izolacije in več teže, zaradi česar je kabel težje obvladljiv. Vsak korak te zanke poslabša naslednjega.
Kaj se zgodi z debelino bakra
Ohranjanje nizke upornosti pri visokem toku zahteva prečni prerez, baker pa je težak. Kabel nosi tudi zaščitni vodnik, zaščito, senzorske žice in hladilno pot, če obstaja, vse znotraj plašča, ki mora preživeti vlečenje čez dvorišče.
Rezultat je kabel, katerega togost narašča hitreje, kot nakazuje njegov premer. Kabel, ki je zgolj debel, je neroden. Debel in trd kabel ne more naviti z voznikom v zimskih rokavicah, kabel, ki ga ni mogoče naviti, pa pade, potegne in ga povozi. Obvladovanje poškodb postane prevladujoči način okvare, ki ga nobena količina toka ne nadomesti.
To je praktičen razlog, da industrija ni preprosto povečala zračno hlajenih kablov. Po določeni meji bi izdelek ustrezal električnim specifikacijam in kot izdelek odpovedal
.Kjer zračno hlajenje ni več praktično
Zračno hlajenje v tem kontekstu ni ventilator, ki piha na kabel. To pomeni, da kabel uporablja naravno ali prisilno gibanje zraka po svoji površini, da odstrani toploto, kar počne vsak običajen kabel. Deluje dobro do določene točke, ki se spreminja glede na pogoje.
Hladen ambientalni zrak in kratke seje mu ugodno pomagajo. Vroče podnebje, neposredno sonce, kabli, ki ležijo na vročem asfaltu, in neprekinjene seje ena za drugo delujejo proti temu. Kabel, ki je v laboratoriju ocenjen za tok, je morda treba poleti znižati vrednost na dvorišču, to znižanje pa izvaja polnilec, ne gonilnik, zato je vidni učinek počasnejša seja brez razlage.
Prehod torej ni oster prag, temveč območje. Nekje na sredini območja visoke moči se zasnove razlikujejo: nekateri uporabljajo večje prevodnike in sprejemajo težo, nekateri sprejemajo znižanje toplote, nekateri preidejo v tekoče oblike. Izbira dobavitelja je vidna v premeru kabla in v krivulji zniževanja vrednosti, objavljeni za terminal.
Kako deluje tekoče hlajenje znotraj kabla
Tekočinsko hlajen kabel nosi hladilni krog ob ali okoli vodnikov. Toplota se premika iz bakra v hladilno sredstvo, hladilna tekočina potuje nazaj skozi kabel do toplotnega izmenjevalca v terminalu ali omarici, ohlajena tekočina pa se vrne. Kabel ni več omejen s tem, kako hitro lahko toplota uhaja skozi njegovo lastno površino, saj se toplota odnaša iz notranjosti.
Neposredno sledita dve posledici. Prečni prerez prevodnika je lahko manjši za enak tok, ker dvig temperature nadzoruje hladilno sredstvo in ne samo baker. Kabel je mogoče narediti tanjši in lažji, kar povrne vodljivostne lastnosti, ki jih čisto zračno hlajena zasnova izgubi pri visokem toku.
Zato je tekočinsko hlajenje osredotočeno na konektor in ne na celoten tok. Večina toplote in skoraj vse težave z vodljivostjo so v zadnjih nekaj metrih: v kablu, ki se ga gonilnik dotika, ohišju konektorja in kontaktnih zatičih. Hlajenje tega dela prinaša večino koristi za delček kompleksnosti hlajenja celotnega DC dela.
En sam hub lahko tako vsebuje obe vrsti terminalov. Slog HPC terminal je ocenjen na 500 A s kratkim povečanjem do 600 A in uporablja tekoče hlajen kabel, medtem ko je ojačevalni terminal na istem gostitelju zračno hlajen. Povezava je namerna: hlajeni terminal služi vozniku, ki potrebuje najhitrejši možni postanek, zračno hlajen pa vozniku, ki ga ne potrebuje, po nižjih stroških in z enostavnejšim vzdrževanjem.
Katere spremembe za vzdrževanje
Tekočinsko hlajen kabel uvaja nov podsistem in s tem nov nabor načinov okvar. Kabel ni več pasivni del, ki bi bodisi prevajal bodisi ne. Ima tokokrog, ki lahko pušča, črpalko, ki lahko odpove, rezervoar, ki pade pod nivo, in konektorje, ki lahko počasi iztekajo tam, kjer se priključi hladilna pot.
Posledica za operaterja je, da se seznam pregledov spremeni. Stanje kabla je še vedno pomembno, vendar ga spremljajo raven hladilne tekočine, vidni ostanki na spojih, delovanje črpalke in temperaturne vrednosti, ki jih terminal poroča med sejo. Terminal, ki se prej zniža kot prej, ima lahko delno blokirano pot hladilne tekočine namesto odpovedujoče stopnje napajanja.
Obstaja tudi praktična točka glede popravil. Poškodovan tekoče hlajen kabel ni poljski spoj. Gre za enoto, ki se zamenja in vrne, kar pomeni, da lokacija potrebuje rezervno ali sprejema izpad. To spada v načrt vzdrževanja in na seznam rezervnih delov, redko pa se o tem razpravlja v fazi nabave.
Ko je 500 A napačen odgovor
Argument za tekočinsko hlajenje je močan, zato je enostavno preveč navesti. Štirje primeri temu nasprotujejo.
Ko spletna stran ne podpira napajanja za kablom, je ocena kabla dekorativna. Terminal 500 A na napajalniku, ki omogoča le delček tega, ne prinaša nič več in doda vzdrževalni podsistem brez kakršnekoli koristi.
Ko vozila tega ne morejo sprejeti, velja enako. Flota kombijev z zmernimi stopnjami sprejemanja enosmernega toka večino seje preživi pod temperaturo zračno hlajenega terminala.
Ko je čas zadrževanja dolg, prepustnost ni omejitev. Parkirišče z dvo-urnim bivanjem malo pridobi od prepolovice časa polnjenja, ki je že tako krajši od nakupovalnega izleta.
In ko operater ne more vzdrževati hladilnega kroga, je premalo vzdrževan tekoči sistem slabši od zračno hlajenega, ker odpove na načine, ki jih je težje videti. Realistična primerjava ni vršni tok, ampak dobavljena energija na teden, kar je odvisno od časa delovanja prav toliko kot od amperov. Slog ultra-hitri doseg polnjenja povezuje oba tipa terminalov prav zaradi tega, tako da lahko hodnik meša oba terminala, namesto da hladi vsak prostor.
Tekočinsko hlajenje obstaja za reševanje težav z rokovanjem, ki se skriva kot električni. Kjer upravljanje ni omejitev, ne kupi ničesar, česar več zalivov ne bi kupilo ceneje.
Uporabno vprašanje specifikacije torej ni, ali terminal doseže glavni tok, temveč pod kakšnimi pogoji ga vzdržuje. Krivulja znižanja vrednosti, interval vzdrževanja hladilne tekočine in navedena politika zamenjave kabla to odgovarjajo. Ena sama najvišja številka ne.
Odločate med hlajenimi in zračno hlajenimi terminali?
Pošljite mešanico vozila, pričakovani čas zadrževanja in razpoložljivo ponudbo. Ali se dodatni tok pretvori v večjo prepustnost, izhaja iz teh treh.
Postavite vprašanje o specifikaciji